Hodownu kriminalku napisał Měrćin Wjenk

Krawco! Nablaku do mojeho běrowa!“, hrima po cyłym prezidiju.

„Haj, knježe Slino?“, wo wudwjerno so zepěrajo sej Krawc woměrje cigaretu wjerći. Wě, zo swojeho šefa tak hišće bóle rozhněwa.

„Što wy zelo a sakrujo w aserwatnej komorje kramosćiće? Ze swojim pumpotanjom cyłu hodownu atmosferu kazyće! Sydńće so skónčnje. Jutře su hody, to tež wam tróšku pokojnosće zeškodźało njeby.“

„Drogi su preč.“

„Što?“

„Njeje wjace žanych drogow w aserwatnej komorje. Tež te mortweho wikowarja su preč, byrnjež dopokazy w mojim padźe byli.“ Zo tež tróšku něšto za sebje pyta, štož móhło jemu hody wobrubić … nó haj, tak wažna tale informacija tež zaso njeje.