Dwanaće młynskich steji we wojerskim rjedźe, mjezwoča šěre, woči rozdrěte. Prěnjemu a poslednjemu w rjedźe hraja stawy.

„Na?!“, praji młynk hrožo.

„Młynska ličba je dwanatka.

Wolić smě ta třinatka!“

Młynscy wołaja kaž z jedneje šije, woni rubaja sadźe na jednotliwe złóžki, poslednje słowo woni rjeja a ćahnu je, dołhož jim dych dosaha. „Ty sy třinatka“, praji młynk Krabatej. „Wubjer jednoho!“

„K čemu?“, praša so Krabat. Wón hlada do wobličow swojich nowych towaršow, na kóždym mjezwoču je strach a je nadźija.

„Njeprašej so a wubjer!“, přikaza młynk.

„Što so z nim stanje?“, praša so Krabat.

„Jeli žanoho njewubjerješ, wubjerješ sebje samoho.“ Młynk so směje. „Te sydom knihow – potom ani jednu z nich njewuhladaš.“

„Ně – nic prjedy, hač mi njeprajiš, što so z tym stanje, kotrehož wuzwolu“, rěči Krabat kruće.

Wón widźi, zo nadźija na mjezwočach jeho towaršow rosće.