Dwě kokošce wadźeštej so wo jeničke zornjatko a hóršeštej so pola honačika. Tón kedźbliwje słuchaše a rjekny: „Přinjestej mi zornjatko!“ Kokošce posłuchaštej a – šnap – honačik zornjatko spóžrě.
„To je njesprawne!“, wołaštej kokošce a běžeštej do lěsa, zo byštej so pola liški hóršiłoj. „Přiwjedźtej mi honačika, wón změje zawěsće brjušebolenje“, praji liška a wjeseleše so hižo na tučnu pječenku. Za kokošce njebě ćežko honačika do lěsa wabić, ale lědma jeho liška wuhlada, da honačika hrabny a – šnap – bě wón fuk.
„To je njesprawne!“, wołaštej kokošce a chwataštej k wjelkej, zo byštej jemu swoju nuzu wuskoržiłoj. „Přiwjedźtej mi lišku“, bórčeše wjelk a wjeseleše so na dobru pječeń. Liška daše so spěšnje přerěčeć a dźěše z kokoškomaj k wjelkej. Wjelk dołho njewahaše a – šnap – wón lišku šlapny.
„To je njesprawne“, kokošce hněwnje dakotaštej. A jako zrudnej po lěsu błudźeštej, zetkaštej mjedwjedźa a wuskoržištej jemu swoju nuzu. „Smój so wo zornjatko wadźiłoj, te pak je honačik spóžrěł. Potom je liška honačika šlapnyła a wjelk lišku. Što prajiš ty k tutej njesprawnosći?“